V začetku septembra smo se z učenci predmetne stopnje podali na navdihujoč naravoslovni dan na Ljubljansko barje, kjer so se prepletale zgodbe narave in daljne preteklosti.

Naša prva postaja je bil Ig, od koder nas je pot vodila v osrčje Iškega morosta. Tam so učenci najprej spoznali zgodbo o nastanku Ljubljanskega barja; izvedeli so, kako se je v tej kotlini skozi tisočletja nalagala vodoneprepustna glina, nanjo pa sta rečna tokova odlagala prod in kamenje. Na teh specifičnih, z vodo nasičenih tleh je uspevalo bujno vlagozanesljivo rastje, med katerim je kraljeval šotni mah, ki se je zaradi pomanjkanja kisika skozi tisočletja ohranil v obliki debelih plasti šote. Spoznali smo, da so to dragoceno surovino v preteklosti rezali in sušili za kurjavo, danes pa jo zaradi njenih lastnosti cenimo predvsem v vrtnarstvu, kjer služi kot nepogrešljiv dodatek za vzgojo rastlin, ki uspevajo v kislih tleh.

Med raziskovanjem morosta so učenci pobliže spoznali tudi gradnjo hiš na barjanskih tleh in posebnosti tamkajšnjega kmetijstva. Sprehodili smo se med prepoznavnimi barjanskimi mejicami ter občudovali pester rastlinski in živalski svet, ob tem pa ozavestili pomen ohranjanja teh občutljivih vlažnih travnikov. Posebno pozornost smo namenili ekološkim izzivom, saj smo opazovali nekatere tujerodne vrste rastlin in razpravljali o vplivu invazivnih tujorodnih živali na naše ekosisteme.

Nato smo stopili v preteklost in odkrili skrivnostni svet koliščarjev. Z obiskom treh replik koliščarskih kolib so učenci začutili utrip takratnega vsakdana. Občudovali so kopije arheoloških najdb ter spoznavali ključne dejavnosti prazgodovinskih prebivalcev, kot so poljedelstvo, živinoreja, lončarstvo, lov, nabiralništvo, predilstvo, tkalstvo in kolarstvo. Za piko na i nas je pot vodila do slikovitega Podpeškega jezera. Sprehodili smo se okoli tega bisera narave, ki s svojimi 51 metri velja za najgloblje naravno jezero v Sloveniji. Dan smo zaokrožili s poslušanjem legende o mogočnih okoliških vrhovih ter vodah – Krimu, Mokrecu in reki Iški.