»Kdor vesele pesmi poje, gre po svetu lahkih nog…« pravi Kekec in letos smo v novo šolsko leto zakorakali prav s to pesmico. V dneh, ki so sledili, smo pri pouku poslušali Kekčeve zgodbe in prepevali njegove pesmi, med odmori so se okrog šole lovili Kekci in Bedanci, pa še krave na bližnjem pašniku so bile menda Rožletove. Tako smo do zadnjega petka v mesecu, ko smo končno dočakali ekskurzijo v Kekčevo deželo, že vsi nestrpno čakali, da spoznamo nam tako ljube književne junake v živo.
Lahkih nog, s srečo in soncem ob strani, smo se ob sedmih zjutraj odpravili po svetu. Avtobus nas je odpeljal proti Gorenjski in po dveh urah in pol vožnje smo prispeli do našega prvega postanka – naravnega rezervata Zelenci. Rezervat se nahaja v vasi Podkoren, sestavljata pa ga majhno jezerce Zelenci in močvirje z barjem Drni. Tam smo se povzpeli tudi na razgledni stolp, od koder se je še lepše videla smaragdna barva jezerca, na informativni tabli pa smo si lahko ogledali katere rastlinske in živalske vrste so v Zelencih našle svoj dom.
Od Zelencev nas je pot vodila naprej proti Kranjski Gori. Mimo bronastega Kekčevega kipa smo se po sprehajalni poti podali do jezera Jasna. Najprej smo šli čez 30 metrov dolg most čez sotesko Pišnice, potem pa smo uživali v prekrasni kulisi jezera in si napolnili baterije pred glavno točko našega izleta.
Avtobus nas je zapeljal do Vršiške ceste 77 kjer smo pričakali našega vodiča Matica, ki je po nas prišel s čisto pravim Bedanc busom. Voznik nas je odpeljal proti Vršiču, čez nekaj ovinkov pa je zavil na skrivno pot v Kekčevo deželo.
Pustil nas je sredi gozda in Matic nas je najprej odpeljal do Bedančeve koče, kjer smo našli k štoru privezano Mojco in jo rešili. K sreči je Bedanec spal in nas ni ulovil, se je pa hudo razjezil, ko se je prebudil in ugotovil, da je deklina izginila. Da nas ne bi našel, nas je Brincelj skril v svojo kočo, od koder smo bili priča spopadu med Kekcem in Bedancem. Zmagal je seveda Kekec, saj smo mu divjega moža, z glasnim skovikanjem, pomagali pregnati daleč proč.
Ko je bila nevarnost mimo, smo se s Kekcem, Mojco in Brincljem podali na pot. Najprej po skrivnem rovu do Kekčeve koče, od tam pa smo, ob glasnem prepevanju, prišli še do koče tete Pehte. Pehta je bila videti stroga in opozorila nas je, naj bomo pridni, če nočemo, da pride na Otlico in nas odpelje s sabo, da ji bomo služili. A na koncu nas je pogostila s čajem in pecivom, tako da nam je bilo kar žal, ko smo se od junakov Kekčeve dežele morali posloviti.
Domov smo se vrnili polni lepih vtisov. Malce razočarani smo bili le, ker nismo spoznali še Rožleta, a Kekec in Mojca sta nam zaupala, da neznano kje išče svoje izgubljene krave. Kdo ve, mogoče pa ga pot zanese tudi k nam na Goro in so tiste krave s sosednjega pašnika vendarle res njegove.
