EKSKURZIJA V PRETEKLOST
Učenci razredne stopnje smo se na zadnji septembrski petek odpravili na ekskurzijo, ki bi ji lahko rekli kar kratko popotovanje skozi čas. Kljub dežju smo se vkrcali na naš časovni stroj in šli dogodivščinam naproti.
Pot nas je najprej vodila v spodnjo Vipavsko dolino, natančneje v Prvačino. V hiši aleksandrink smo se vrnili v obdobje po prvi svetovni vojni in spoznali, kdo so bile aleksandrinke, zakaj so sploh odhajale v Egipt in kaj je to pomenilo za njihove domače. Da bi tematiko približala najmlajšim, nam je gostiteljica, predsednica Društva za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink, gospa Darinka Kozinc, prebrala tudi svojo avtorsko pravljico Kdo je pa babico pazil, ko je bila majhna? Videli smo zanimive fotografije aleksandrink in spoznali njihove zgodbe, učiteljice pa so bile očarane tudi nad lepimi oblekami, ki so jih ženske prinesle s seboj iz Egipta in bi jih z lahkoto tudi v 21. stoletju oblekle ob raznih svečanih priložnostih.
Pot nas je nato vodila do Branika. Časovni stroj smo zavrteli še nekaj stoletij nazaj in se znašli v srednjem veku. Pred nami je stal mogočni grad Rihemberk. Že na vhodu v grajsko obzidje sta nas sprejela grajska gospa Eleonora in vitez Ferdinand, ki nam je v pozdrav zatrobil na rog. Skozi dve uri trajajoč doživljajski ogled smo izvedeli marsikaj o takratnem življenju na gradu, poslušali smo srednjeveško pesem, se učili plesati dvorni ples, izbrana učenca sta se prelevila v dvorno damo in viteza, tretji je postal grajski kovač in je izdelal pravi srebrni denarič, vsi učenci pa so postali del šestih vojsk iz vipavskih gradov in so med seboj tekmovali v ciljanju glinenih čašic.
Na koncu smo se povzpeli še na 27 metrov visok obrambni stolp, ki je najvišji grajski stolp v Sloveniji. Tam je grajskega kovača čakal preizkus plemenitosti. Eleonora mu je povedala, da je nad denaričem urok. Odločiti se je moral ali bo denarič dal v svoj žep in s tem imel vse življenje denarja na pretek ali ga bo vrgel s stolpa in vsem nam zagotovil, da bomo imeli vedno toliko denarja, kot ga potrebujemo in nič več. Denarič je odletel v neznano, mi pa smo se počasi odpravili proti domu.
Tik preden smo se vrnili v enaindvajseto stoletje, pa je naš plemeniti kovač na dvorišču našel svoj izgubljeni srebrnik in ga, za spomin na današnji potep v preteklost, odnesel s sabo. Še enkrat se je torej izkazalo, da se dobro z dobrim vrača.
